Pištin Frida

Vrtoglavica. Obhodni čas
nepričakovanosti se je zmanjšal
na minimum. Zatežena cikličnost
grozi s predčasnim prihodom. Odboj
pripetljajev. Magnetizem dogodkov.
Vsa čast nekomu, ki mu je uspelo
izpeljati tudi to. Kakor, da bi kdo
vohljal po tvojih sanjah.
Stopiš skozi ogromna drsna vrata.
Ven! Na teraso! Obrnjen naravnost.
Predse. Kot ponavadi. Gledaš
razpšeničeno ravnico. Strmiš.
Izbuljenih oči. Strmiš, da bi videl
strmino. Vse se začne kotaliti mimo.
Zdaj lahko gre samo še navzgor ali
navzdol.
“Božníja, tou sè vragi v rit svejti.”
Obrat. Likvefakcija tal. Pod nogami.
Ideološko pogojena nerazvozljiva
zadistanciranost.

Progresija mističnosti.

Prikupnosti nisem nikoli precenil.
Tako ali tako ni naprodaj. Pri takih
zadevščinah ni pametovanja.
“Bar pogledni, ta de za güjžino.”
“Ta blanja? Pa tou še mlešé.”
Prepusti poznavalcem. Rad bi zašel.
Rad bi. V tvoje prestavno razmerje.
Butec. Butec. Butec! Če si se naučil
slepomišiti, bi se prav gotovo lahko
uspel tudi leporečiti. Bolje izpade.
Izmeček. Čemu se sploh trudiš?
Nikoli več se ne boš zaljubil. Ker
sem se že. Vate. Včasih bi rad imel
polna ušesa vate. Toda sebe še
zmeraj slišiš.
“Ka si mislo, ka boš boga za kêco
zgrabo? Nema un badžusi.”
Prekvalifikacija ne pride v poštev.
Nihče te ne more odpoklicati.
Predolgo traja. Prerasel sem
utrujajočo zaljubljenost. Prebredel
poželjivo zamaknjenost. Premostil
obsedenost. Dodobra sem uhodil pot
v tvojo smer. Sedaj sem sposoben
imeti rad.

Veš.

Migljajoča zrnavost premrlega
vida. Pred levim očesom ti zvenijo
nervozno rotirajoče modrosti glasov
iz ozadja. Kje je stikalo tega debilnega
stroja? Kaj terapija.
Čimprej domov. Čimprej!
(zapis delno modificiranega spomina)
Še. Priznaj. Še te daje strah pred
svojimi žerjavičastimi očmi.
Dandanašnji bi bilo vse lažje.
S tvojimi plakati bi prelepil zrklo
zdravega očesa. In ga čuval. Terapija.
Ne bom te izpustil. Preveč mi
pomeniš. Ne moreš kar steči. Drugam.
Rajši vidim. Da! Si na svojem mestu.
(očka)
Skrit pod odejo. Čakaj.

Nov snop svetlobe.

Nekdo je plastificiral svoj jezik.
Na ustnicah baker in smrtna tišina.
Nebo in rešetke. Zvezde kot črke
na notnem črtovju. Nobene čutnosti.
Razen šestega čuta.
Čim večkrat jim odpiraš in zapiraš
usta, tem lažje te prežvečijo. Prebavili
te tako ali tako nikoli ne bodo.
Bruhneš. Ogenj. Ni smešno. Ko se vidiš
v tej čudni podobi. Nakracanega na papir?
Vzpostavljaš psihotični kaoticizem.
Ne bom več govoril o tem.
Spet vidiš. Na trhlih nogah je vse skupaj.
Ne. To ni prav. Tale vtis, da ti je odveč.
Vtisnil si bom v spomin.
Kletev bo sončnemu dnevu priprla oči,
v resnici pa bo samo oblak. Ostajaš
v senci nastopačev. Bomo videli.
Samo še kratko pojasnilo. Ves pomen
sem spet zabrisal.

V zid.

Ah, smola. Ravno zdaj, ko bi postalo
zanimivo.
Velike luknje zijajo v tvojih ustih.
Velike črne luknje. In jih požirajo.
Besede. Goltajo jih. Kot misli. Še
preden postanejo besede. Srkajo.
Same vase. Le kaj se nato zgodi z
njimi? Nočem žrtvovati svojih svetov
in svetlobe.
Zapoznela pesem. Ostalina nedavne
predrznosti, ki jo je preskočil čas.
Umikali so se ljudem, ki so se jim
zdeli čudni. Ostali so sami. Pasli so
dolgčas. Mi smo strojili vsakdan.
Pred seboj imamo (mehko) življenje.
Visiš. Na faksu. Kaj še čakaš?
Izkaži se. Naredil bom to.
Potem bomo nazdravili s polnimi
glavami. Veličastno. Sproščeno vzdušje.
Spočit si od nenehnega garanja.
Nesmisli so izpareli tja v en dan.
Neznan. Najbrž maja ali junija.
Nekdo,

pridi in mi vrni kreativnost!

Dovolj je že, da se umakneš.
Da razplastiš se. Svojo miroljubnost.
Svojo nežnost. Svojo krhkost.
In postaneš grobijan. Verbalni
grobijan.
Zadržki. Predsodki. Opazke in
nasveti. Tistih, ki razmišljajo
linearno. Ki se sramujejo samih
sebe. Zaradi drugih. In obratno.
Vse to še rajši zamesim v testo.
Nikoli jim ne bo prav.
Je pač tako, da tudi liriki lomastijo.
Mikastijo. In pljuvajo v obraz.
Oni najbolj.
Nato zapreš beležko in jo spraviš.

V suknjič.

Stradaš jih. Lačni so. Pesmi, ki sedejo.
V ritmu majskih koračnic. Stopaš
po nikdar začrtani poti. Z največjim
veseljem. Izraziš nestrinjanje.
Odlično. Hliniš. Šušlja se…
“Kaj, ko bi kdo priskočil na pomoč?”
Sem. In bil sem. Boj s podobami
iz zraka.
“Ljubi. Človek. Ne klobasaj!”
Kar naprej. Zganjaš paniko. In kdo?
Le kdo ti bo povrnil, kar so ti
strahovi odtujili?
Ne razumejo. Torej si na pravi poti.
Olesenel bom v pesem.

V hrapavo grčasto pesem.

Prihajajoči dnevi brstijo v izbruh
spomladanske nežnosti. Od daleč.
Uživaj pomlad. Rad bi. Razpiral
oči nezavednim, da prave ljubezni
završijo šele, takrat ko vse ostalo
potihne.
Suhljato, črno prepasano zapestje.
Vsaj nekaj. Kako lepo. Te drži
za roko, ki je prežeta z vonjem po
aprilski noči. Le še klokotanje tebe.
Slišim. Šepetanje, ki se zažira
pod kožo. Po žlebičkih moje zavesti.
Tudi šepet je lahko bolečina.
Hladna prha. Vsak dan spiram
s telesa naklonjenost do tebe.
Cvetoča vejica japonske češnje.
Dišiš naprej. Blago rdeče sonce.
Zahajaš. V protislovja. Vse skupaj je
samo še plahutanje in hlastanje.
Pa vendar je nepogrešljivo.

 Čista spiritualnost.

Zajtrk. Čas, da te še malo prežvečim.
Ker me le nate spominjajo tisti
koruzni kosmiči.
Nikjer te ni videti. Jadraš. Jaz pa
čakam. Da bi pristala. Pristala na
moje povabilo.
“Res rabiš najlepši grafit?”
“Vej smo ti pa pravli, pa si nej poslüjšo.”
Kako blagodejno. Vse je v barvah.
Tudi ti. Ko stopaš mimo mojega okna
(stanujem v sedmem nadstropju).
In ko se ti končno posveti, lahko
s pestjo zdrobiš žarnico. Nič več.
Samo nasmehnil se ti bom.
Morska deklica ali zgolj človeška
ribica?

Čustvena geometrija besed.

Veliko jih je, ki se ljubijo iz strahu.
Še več je takih, ki se ljubijo v strahu.
In še nekaj drugih.
Veter, veter, veter! Dan na dan.
In ko že izgubljaš potrpljenje s to
pohabljeno naravo. Se domisliš.
Od tega se ne da živeti. To so trapaste
reči. Nekatere stvari moram tudi jaz
zamolčati. Prav. Nenavadno.
Toda preprosto. Kakor ukrasti
predpražnik izpred sosedovih vrat.
Pregrizneš zrno kave. Pogoltneš
prežvečene misli. Kot blag okus tekočih
mil. In ko greš spat pod travni tepih.
Z obrazom proti soncu. S hrbtom
proti ognju.

Potem pozabiš na pozdrav.

Če bi v prekrižane prste lahko zajel
lahkotnost. Pomladi. Že tretje po
vrsti. Bi ji povedal, da mi še ni
dovolj njene težavnosti.
“Razbijaj, če hočeš. S krampom.
Razbijaj! Zbite konglomeratne verze.”
“Neumnež, neumnica, neumnost!”
Sežem v žep. Short text message.
Odpišem in si mislim. Kakšna krasna
prispodoba. Visiva v zraku.
Potešitev, ki splava pod površje
navideznega. Nagačena zaslepljenost.
Brezčasje. Vrlina sanjačev.
Nato odprem oči in posedem
plišastega medvedka nazaj.

Na polico.

Povej mi zdaj. Pesem. Mi sploh še
slediš? Uporabljaš zgolj pičel nabor
besed. Vzdihujoče medmete. Podatki
so skopi, ti pa sploh ne pomisliš, da
drugi trpijo zaradi tvoje ravnodušnosti.
Prijateljica? Pa saj ni mogoče.
“Gé maš pa svojo?”
“Svojo? Moja šče pri bougi na trnaci
graj lüšči.”
A lahko je pesem. Padec na dvorišču.
Nadvse banalna primerjava. Padec. Na
predelu s kamenčki posutega asfalta.
Lahko je pesem. Zelenkasto-rumena
žogica za tenis. Lahko je vsak kamenček,
ki ga s pinceto pobiraš iz razbitega kolena.
Lahko je vata prepojena z žganjem. Lahko
je pesem. Nadvse banalna. Brazgotina.
“Lejpa kak džünč.”
“Ne delaj toga, ka boš kaudiš grato!”
Zapisuješ neotipljivo. Ozaveščaš nezavedno.
Ovekovečaš minljivo. Še sreča, da česa
podobnega ne počnejo tudi vsi ostali.

Preveč vsega bi se nabralo.

Znočilo se je…
Poskusil bom karseda nežno,
z glasom drhtečim, a še prej si
bom z ustnic pometel ves prah
(v bistvu bom samo pisal).
Všeč ti je črna, posebej na njenem
bleščečem telesu. In modro lakirani
nohti, s katerimi strga s papirja tole
brezpredmetno refleksijo.
…med nama pa se je delal dan…
Nezabrisljivi kontrasti v podobah.
Iz krajev, kjer jo srečuješ pod mehko
odejo imaginarnosti. Le tako se lahko
ustvari dan brez noči. Nikoli nisem
pomislil. Nezmotljive so sanje.
Potem sem tiho. A čisto zmeraj še za
njo iz mene nekaj vpije. Ena sama
neoprijemljivost, pločevinast žvenket
upanj na stopniščih platonične ljubezni.
…drugi pa so mirno spali naprej…
In le ti mi lahko potrdiš, da tole ni samo

navadna poezija prikritega moledovanja.

V vratih je tiho škrtnil ključ.
“Kaj bo dobrega? Vstopi, ne sezuvaj se!
Kakšen pa si? Poglej se, ukrivljeni žeblji
bingljajo ti s kodrastih las. Obešenci.”
Smeši svojega bližnjega kakor samega
sebe. Psihoza je veter, toda kaj za vraga
počnejo vsi jamborji, tisti tam zgoraj,
visoko pod streho vesolja? Zakaj ne moreva
govoriti? Zakaj se ne moreva slišati?
Te sploh zanima? Pišeš…
Poljub, objem, nasmeh, vse s pisavo Times
New Roman. Tako je bolje. Stvarnost vodi
v razvrat (tudi mentalnega). Uničili so te.
Z dobrimi željami. Sentimentalec.
“Kdo?! Kaj se sploh gre!!! Kdo je to pisal?!
Višek fragmentarnosti!!!”
Kako lahko tako hitro menjaš obraze?
Zato, ker si raje človek desetih obrazov
kakor brezobraznež.
Vzdih je papirju podaril nove glasove.

 V želodcu ti kruli propadla samopodoba.

Včasih me je strah ziniti neumnost,
napisati nikoli. In nato mi pod nogami
spet gorijo kot smodnik zlagani, a resnični
incidenti. Ampak včasih, včasih goljufaš
tudi samega sebe, s svojo postano, vročo
in vlažno sapo zaman dihaš v pisane
tapete s podobami risanih junakov, ki
krasijo notranje stene tvojih možganov.
(strah me je tega)
Ti! Hej, ti! Bleščeča podoba, ki stopaš
iz omare. Stopaš, toda ne stopiš.
Tvoja čustva, skrivnosti in zblaznele
misli niso nikoli na prepihu. Samo lepota.
Tvoja bleščeča lepota. Zato ti ne moreš
razumeti tega, zato ti je čisto vseeno.
Navsezadnje, zato imaš tukaj svoje mesto.
(in tega)
To nima več nikakršnega smisla. Votle
besede me žgejo po grlu, toda srečni so
tisti, ki vrtijo globus mojih misli.

Pusti jih delati (metafizične tapetarje).

Pogled skozi strešno okno (od zunaj):
ležišče (kako ima lahko nekdo posteljo
pod strešnim oknom?), odeja, blazina
in truplo. Skoraj truplo. Počasno dihanje
skozi nos, tuintam kakšna brca ali
kretnja z roko.
“Barabe, zakaj ne pustite človeku spati?”
Spanje nam je vsem v pogubo, čeprav
pravijo, da je esencialno.
Pogled skozi… (hmm, težka bo):
Koprenasta zamegljenost, bolje rečeno,
popačena nerazločnost. Bo že držalo,
da so lasje. Svetli so in dolgi.
Steklena bučka z ribico, na las podobna
Nemu, bakreno-vijoličasta večerna
obleka in na hrbtu triindvajsetica.

Brez dvoma, to je ona.

S poljubi zavajaš praznino. Z dotiki
podžigaš pohoto. S prividi ohranjaš
nesmisle. Z besedo ustvarjaš umetnost
nedosegljivega. S tistim, kar nisi,
vzbujaš pozornost.
“Hej, vidva, nemoralni grabežljivec in
nenadkriljivi sanjač! Kaj bosta storila?”
“Saj res, kaj pa bova?”
Takrat, ko ne upaš dvigniti svojih oči,
ker veš, da te gledam, takrat sem
prepričan, da si najlepša stvar na svetu.
Zlate niti tvojih las se pletejo v moji glavi.
Kam si zašel? Povej! Kam tokrat?
Z očmi na oprsje, s prsti na stegno,
z mislimi daleč vstran.
Nenadkriljive misli ne spadajo v
podkrilni svet.
“Šla bova vsak po svojem robu
prepada (najverjetneje zaprepadena).”

Ah, ti pes, ti prerijski pes.

Vetrobransko steklo, armaturna plošča,
volan, sklopka, menjalnik… Vse na
svojem mestu. Že skoraj nenavadna
navadnost. Bunda in kapa in šal in…
“Kolega, smem vprašati, kaj pravzaprav
počnete?”
“Iščem sistemske rešitve.”
“Hehe, veliko se še morate naučiti.”
Bunda in kapa in šal in mini krilo.
Mini krilo…?
Mini krilo in žareča dlan na stegnu.
“No, kolega, odgovor prosim.”
“Emm, situacijska komika?”
“Aha, lepo, lepo ste se izvlekli, kolega.

Tako je, situacijska komika.”

Se še spomniš hlepenja po termičnem
dviganju zraka? Se spomniš srebrnih
folijastih kupol? Peresno lahkih
modelov? Seveda se spomnim. Čas
prvih raketnih pogonov, čas prvih
mesečniških romanc. Ljubiš zeleno.
Ljubiš? Čas, ko sem se prvič odlepil
od tal in stopal (ponavadi smo tekli)
po zraku.
Se še spomniš tistih razcefranih stolov
in klopi? Pomečkanih zvezkov in
razpadajočih knjig? Se še spomniš?
Seveda se spomnim. Povečini deklet
in njihovih imen (tistih s črko T).
Čas prvih navdihov in bohemskih
rapsodij. Čas zgrešenih odločitev.
To niti ni tako važno. Včasih sem
naredil čisto vse narobe. Zdaj vem,
da takrat ne bi mogel ravnati bolj prav.
(me je kdo vprašal po zvezkih?)
Se še spomniš…? Ne, ničesar več.
Vse ostalo je preblizu. Še zmeraj T.

Inventura spomina pač (2.2.2008).

Nekoč sem že zapisal tole pesem.
Saj sploh ni važno,
danes sveti dalje spet ta nori
diamant, ki kljuva žametne oči,
da razlije se voda iz slanih
jezer ter poplavi obraz.
Zdaj vem, to je ta pesem, ki
spomin ti dá, a ti skrivnosti
vzame izpod vzglavja.
Ukrade ti list poležanih besed
in mirno ti pravi:
S pogledi prevleci zbledelo črnilo.
Vendar kot ponavadi spet nič
se ne zgane in znova sonce
sije na zenitu, da pod njim
stojiš in tuhtaš, kam za vraga
tvoja senca kaže.
Stopi semkaj, poglej, v očeh ti piše:

Nekje sem slišal, da je …