Pištin Frida

Poetični degustatorji

Pištin Frida — Thu, 20 Aug 2009 21:12:14 +0000

Tresel sem se za ščepec zvitega
tobaka, ki povzroča celo vrsto
tveganj. Tresel sem se za knjige,
ki jih še zdaj nisem vrnil. Stresel
sem se, ker mi je star pralni stroj
glasno rignil v obraz, ko sem vanj
stlačil umazane kavbojke. Prekajene.
Polite z alkoholom. Treseš se.
Vročičen od tistega padca v lužo.
Vročičen od spanja na mizi.
Šklepetaš nerazumljivo pesem, ki
se bo zaprašila v arhivih poetičnih
degustatorjev, ki so od enormnega
števila zvodenelih verzov

že zdavnaj izgubili okus.

Helijev balon

Pištin Frida — Thu, 20 Aug 2009 21:10:06 +0000

Spet noč, ko bo dovolj ura
dvajset. Škoda bi bilo prespati
vse to. Škoda bi bilo sanjati.
Sanje o goloti, ki spravlja v
zadrego. To ni nič! Raje
premlevam tvoje obupne besede.
Se spominjam tiste odvratne
mešanice vroče čokolade in
sladkorja, kamor si zlezla.
»Kak dugo boš še tou žnjavo?«
Dokler mi ne bo uspelo mirno
strmeti pod strop, kamor mi je
ušel helijev balon. Zato včasih
zrem v tla. In že od malega na
krožniku zmeraj pustim

en grižljaj.

Anoreksični pingvin

Pištin Frida — Tue, 18 Aug 2009 12:43:57 +0000

Prišel bo čas, ko si boš priznal,
da si bil samo navaden anoreksičen
pingvin, ki je stopil na pručko
(majhna nizka klop) in tulil v luno.
Ne bom!!!
Čisto mirno sem se odločil, da
s svojimi zobmi ne bom strgal asfalta
pred tabo in ga potem ponovno
tlakoval s prežvečenim pesniškim
papirjem. Nočem. Da moje pesmi
cingljajo kot servis steklenih kozarcev
med vožnjo po razsušenem makedamu.
Zato bom tokrat prespal na trdem
in hladnem parketu. Kot že tolikokrat.

Nato jih bom imenoval prasce.

Analfabet

Pištin Frida — Mon, 17 Aug 2009 23:15:03 +0000

Analfabet si. Pa vseeno mahaš
s papirjem, na katerem imaš
seznam (skupek imen oseb,
stvari, napisanih navadno drugo
pod drugo) in blodiš naokrog
s svojimi razpadajočimi športnimi
copati. In jih črtaš. Po diagonali.
Čeprav so te opozorili, da tega
ne počni z Gaussovo eliminacijo.
Slej ko prej boš ničla. Načrt, ki
bo propadel ob prvi priliki. In
dekletom to nikakor ni všeč. S pasjo
ovratnico v roki. S sezamom v
svetlih očeh. Izpadeš. Čudno.
Analfabet si. Pa kljub temu veš,
da bo poezija. Zmeraj.

Parcialna rešitev enačbe.

Digitalni poljub

Pištin Frida — Fri, 13 Feb 2009 03:47:07 +0000

Sanjal sem univerzalno
enačbo. Strune. Knopflerjev
predor ljubezni me je potiskal
pred sabo. Da se ne bi zagozdil.
Ko sem se stlačil v žico (dolg,
tanek kovinski izdelek, navadno
okroglega prereza), po kateri
sem s šopkom rož lezel k tebi.
Da bi prehitel tvoj slinast
digitalni poljub, ki se je izgubil
nekje med tekočimi kristali.
In ti povedal, da so iznašli

dotik na daljavo.

Vrečka sladkorja

Pištin Frida — Fri, 13 Feb 2009 03:43:57 +0000

Včasih. Kadar te mučijo.
Vremensko pogojene težave,
se spomniš razgrizenih zgodb,
ki jih nosiš v glavi.
Smejali so se.Cepetali so z
nogami. Cepci! Vprašal sem,
ali obstaja cepivo proti
cepljenju las.
Pozabljaš pač, kako počasi se
spomin razkraja. Po tisti zatohli
ljubezni mi je še zmeraj slabo.
Medtem ko ti polagoma toneš
v svoji neizrazitosti. In se
zgražaš nad brezuspešnostjo.
Jaz pa resno razmišljam. Da
bi ti poleg pesmi podaril še

majhno vrečko sladkorja.

Beseda obraza

Pištin Frida — Thu, 12 Feb 2009 17:12:49 +0000

Miza. Zabasana s kramo.
Zaprašene stvari, ki so ostale
od zadnjič. Mehki poljubi.
Topli pogledi. Nežni objemi.
Prijazni smehljaji. Drhteči dotiki.
Šopek dišečih besed. Pfuj!
Sunkovito jih zrineš do roba.
Da. Popadajo na tla.
Vzameš besedo obraza. Tistega,
ki ga v vzbujenem stanju izsevaš
skozi poezijo. Tistega, s katerim
izkoreninjaš nepredstavljivost.
Bi bilo kaj drugače, če bi z njim
lahko zamenjal tvoje ime?
Po tem te ločim še od drugih.
Kajti čas je zmaličil podobe.

Do nerazpoznavnosti.
.

Makovo zrno

Pištin Frida — Thu, 12 Feb 2009 16:08:31 +0000

»Ka naj delan?«
»Čardaš pleši pa v rit se brši.«
Odločil sem se prešteti število
besed, ki sem jih vrtel in
obračal. Tako in drugače. Celo
takrat. Ko sem jih postavil na
glavo, so bile še zmeraj obrnjene
proti tebi. Branje je izgubilo
pomen. Majhen kot makovo zrno
sem razjarjen sestrelil z neba
nekaj, čemur drugi pravijo

pesem (krajše literarno delo
z ritmičnim besednim redom,
s posebno glasovno ureditvijo,
navadno z manjšim številom
besed v vrstici).

Onanija resignacije

Pištin Frida — Thu, 12 Feb 2009 16:03:18 +0000

Ležiš. Strop je brezmadežno
bel, ko si na vrhuncu
črnogledosti. Ničesar ne gre
pričakovati. Najbrž. Vsak je bil
že kdaj prerok. Nobene drame.
Nobene bližine, ki je nasploh
nikoli ni bilo. Pa jo vseeno
pogrešam. Nekatere stvari se
enostavno ne smejo zgoditi
(naravna prerazporeditev).
Mirno spremljam tvoj drsajoč
korak iz oddaljenega mesta.
Dnevi pa tekó in brskajo po
kotanjah minulih obdobij.
Ljubljana ostaja zgolj mesto.
Ti pa si prvikrat zaželiš
domotožja.

Onanija resignacije.

Neuspela interakcija

Pištin Frida — Thu, 12 Feb 2009 12:49:19 +0000

Zakadim se. Kot bik v živordeče
platno. Se zakadim. V tvojo
razblinjajočo podobo.
(inda svêjta so bükovo lišče kadili)
Živčno pokašljujoč. S pod mizo
iztegnjenimi nogami tolčem po
napravi, ki me je tako nasilno
vrgla iz sveta. Prekinila. Slike z
razstave. Medtem ko sem se
vnovič spozabil in ti (po tvojem
mnenju) napisal nekaj osladnih
besed. V resnici pa je bil samo
dialog povprečnega filma za
odrasle. Neuspela interakcija.

Poosebitev neulovljivosti.