Pištin Frida

Tresel sem se za ščepec zvitega
tobaka, ki povzroča celo vrsto
tveganj. Tresel sem se za knjige,
ki jih še zdaj nisem vrnil. Stresel
sem se, ker mi je star pralni stroj
glasno rignil v obraz, ko sem vanj
stlačil umazane kavbojke. Prekajene.
Polite z alkoholom. Treseš se.
Vročičen od tistega padca v lužo.
Vročičen od spanja na mizi.
Šklepetaš nerazumljivo pesem, ki
se bo zaprašila v arhivih poetičnih
degustatorjev, ki so od enormnega
števila zvodenelih verzov

že zdavnaj izgubili okus.

Spet noč, ko bo dovolj ura
dvajset. Škoda bi bilo prespati
vse to. Škoda bi bilo sanjati.
Sanje o goloti, ki spravlja v
zadrego. To ni nič! Raje
premlevam tvoje obupne besede.
Se spominjam tiste odvratne
mešanice vroče čokolade in
sladkorja, kamor si zlezla.
»Kak dugo boš še tou žnjavo?«
Dokler mi ne bo uspelo mirno
strmeti pod strop, kamor mi je
ušel helijev balon. Zato včasih
zrem v tla. In že od malega na
krožniku zmeraj pustim

en grižljaj.

Prišel bo čas, ko si boš priznal,
da si bil samo navaden anoreksičen
pingvin, ki je stopil na pručko
(majhna nizka klop) in tulil v luno.
Ne bom!!!
Čisto mirno sem se odločil, da
s svojimi zobmi ne bom strgal asfalta
pred tabo in ga potem ponovno
tlakoval s prežvečenim pesniškim
papirjem. Nočem. Da moje pesmi
cingljajo kot servis steklenih kozarcev
med vožnjo po razsušenem makedamu.
Zato bom tokrat prespal na trdem
in hladnem parketu. Kot že tolikokrat.

Nato jih bom imenoval prasce.

Analfabet si. Pa vseeno mahaš
s papirjem, na katerem imaš
seznam (skupek imen oseb,
stvari, napisanih navadno drugo
pod drugo) in blodiš naokrog
s svojimi razpadajočimi športnimi
copati. In jih črtaš. Po diagonali.
Čeprav so te opozorili, da tega
ne počni z Gaussovo eliminacijo.
Slej ko prej boš ničla. Načrt, ki
bo propadel ob prvi priliki. In
dekletom to nikakor ni všeč. S pasjo
ovratnico v roki. S sezamom v
svetlih očeh. Izpadeš. Čudno.
Analfabet si. Pa kljub temu veš,
da bo poezija. Zmeraj.

Parcialna rešitev enačbe.

Sanjal sem univerzalno
enačbo. Strune. Knopflerjev
predor ljubezni me je potiskal
pred sabo. Da se ne bi zagozdil.
Ko sem se stlačil v žico (dolg,
tanek kovinski izdelek, navadno
okroglega prereza), po kateri
sem s šopkom rož lezel k tebi.
Da bi prehitel tvoj slinast
digitalni poljub, ki se je izgubil
nekje med tekočimi kristali.
In ti povedal, da so iznašli

dotik na daljavo.

Včasih. Kadar te mučijo.
Vremensko pogojene težave,
se spomniš razgrizenih zgodb,
ki jih nosiš v glavi.
Smejali so se.Cepetali so z
nogami. Cepci! Vprašal sem,
ali obstaja cepivo proti
cepljenju las.
Pozabljaš pač, kako počasi se
spomin razkraja. Po tisti zatohli
ljubezni mi je še zmeraj slabo.
Medtem ko ti polagoma toneš
v svoji neizrazitosti. In se
zgražaš nad brezuspešnostjo.
Jaz pa resno razmišljam. Da
bi ti poleg pesmi podaril še

majhno vrečko sladkorja.

Miza. Zabasana s kramo.
Zaprašene stvari, ki so ostale
od zadnjič. Mehki poljubi.
Topli pogledi. Nežni objemi.
Prijazni smehljaji. Drhteči dotiki.
Šopek dišečih besed. Pfuj!
Sunkovito jih zrineš do roba.
Da. Popadajo na tla.
Vzameš besedo obraza. Tistega,
ki ga v vzbujenem stanju izsevaš
skozi poezijo. Tistega, s katerim
izkoreninjaš nepredstavljivost.
Bi bilo kaj drugače, če bi z njim
lahko zamenjal tvoje ime?
Po tem te ločim še od drugih.
Kajti čas je zmaličil podobe.

Do nerazpoznavnosti.
.

»Ka naj delan?«
»Čardaš pleši pa v rit se brši.«
Odločil sem se prešteti število
besed, ki sem jih vrtel in
obračal. Tako in drugače. Celo
takrat. Ko sem jih postavil na
glavo, so bile še zmeraj obrnjene
proti tebi. Branje je izgubilo
pomen. Majhen kot makovo zrno
sem razjarjen sestrelil z neba
nekaj, čemur drugi pravijo

pesem (krajše literarno delo
z ritmičnim besednim redom,
s posebno glasovno ureditvijo,
navadno z manjšim številom
besed v vrstici).

Ležiš. Strop je brezmadežno
bel, ko si na vrhuncu
črnogledosti. Ničesar ne gre
pričakovati. Najbrž. Vsak je bil
že kdaj prerok. Nobene drame.
Nobene bližine, ki je nasploh
nikoli ni bilo. Pa jo vseeno
pogrešam. Nekatere stvari se
enostavno ne smejo zgoditi
(naravna prerazporeditev).
Mirno spremljam tvoj drsajoč
korak iz oddaljenega mesta.
Dnevi pa tekó in brskajo po
kotanjah minulih obdobij.
Ljubljana ostaja zgolj mesto.
Ti pa si prvikrat zaželiš
domotožja.

Onanija resignacije.

Zakadim se. Kot bik v živordeče
platno. Se zakadim. V tvojo
razblinjajočo podobo.
(inda svêjta so bükovo lišče kadili)
Živčno pokašljujoč. S pod mizo
iztegnjenimi nogami tolčem po
napravi, ki me je tako nasilno
vrgla iz sveta. Prekinila. Slike z
razstave. Medtem ko sem se
vnovič spozabil in ti (po tvojem
mnenju) napisal nekaj osladnih
besed. V resnici pa je bil samo
dialog povprečnega filma za
odrasle. Neuspela interakcija.

Poosebitev neulovljivosti.

Izgubili smo občutek za veter.
Eden pred drugim zapiramo vrata.
Da lahko gremo med ljudi.
Neprodušno zaprti vdihujemo
vsak svoj zrak. Kakor da ni več
mogoče razločevati med
zbliževanjem in oddaljevanjem.
Kakor da ni mogoče ugotoviti,
kako zelo nas dolgočasijo. Ker
jih zmeraj dopolnimo. Z
brezmenjimi kotički digitalizacije.
Iz kljubovalnosti stopam po
pomrznjenem asfaltu.
S slušalkami v ušesih. Naveličan.
Dretja vran. Brnenja motorjev.
Monotonih človeških glasov.
Skozi okna opazujem bliskajoče
svetlobe neštetih umetnih svetov.
Nato grem tudi jaz. V utesnjenost

nekega prostranstva.

Ležim na nagi postelji. Brez
rjuh in posteljnine. Naraji dešč
šumače po glažojni. Süjo lišče
kêli se na njou. Tokrat pač nihče
ne opazuje skozi strešno okno.
Nežna tesnobnost se odbija od
hladnih sten in premraženosti
tvojega poguma. Guma. Uma.
Kronična nepripravljenost. Vedno
znova opazuješ presenečenost
nad presenečenjem. Dolgo se odločaš
med čisto kratkim, komaj slišnim. A.
In med neskončno dolgim, histerično
vpijočim. Aaaaa!. Medtem molčiš.
Včasih hitro. Drugič počasi. Čas
pa vleče črto. Razsvetlil si bom um.
Z namizno svetilko ali čim podobnim.

Tako. Za boljši občutek.

Sedé opravim sprehod v
vsesplošno odtujenost. Sedaj
že iz navade. Na tleh. Kakor
mokra nogavica. S hrbtom
prislonjen ob steno. In k sebi
skrčenimi nogami. Še enkrat
te preletim. Da dosežem
umirjenost. To so ostanki
prenajedlih pesmi. Izbruhanih
na papir (tanek, sploščen izdelek,
zlasti iz rastlinskih vlaken, za
pisanje, tiskanje, zvijanje).
Razkrajajoča sedanjost
neupodobljivih čustvenih
impresionizmov. Neizrekljivih

kaosov razpoloženj.

Glasovi izza blokovskih zidov.
Tresljaji. Pokljaji. Škripljaji.
Smehljaji. Trepljaji. Spodrsljaji.
Prevrneš se z boka na bok in z
boka na bok. Popolnoma buden.
To noč te motijo. Krivdo sem
zvalil nanje, v resnici pa sem zbegan
zaradi besednih zvez. Držati za
besedo in izgubiti glavo. Ob pamet
sem. Ker ti nisem verjel niti besede.
Zmotil bi se, če bi prišel s prazno
darilno vrečko. Zmotil bi se, če
bi se naslajal na tvojih drobnih
prsih. Če bi uporabil strast. Bi se
pač zmotil. Toda nočem postati
pošast, ki ti je s poljubom

razbila zobe.

V moji zgubani. Prepereli. In
razpadajoči beležki se besede
zmeraj tresejo od strahu. Nikoli
od mraza.
Stojalo. Na glavo obrnjena mapa.
Partiture in slikarije, ki so popadale
iz nje. Puščaš na tleh. Vse puščaš
na tleh. Celo ljudi. Ne poznaš jih
več. Zaprli so te v veliko stekleno
vitrino. Opazujejo te. Ti trkajo. Vse,
kar jim lahko pokažeš so vlažni
odtisi stopal. Dlani. In izdihov.
Mogoče še kaj nespodobnega. Toda
to bi jih že preveč zabavalo. Nekoč
ti bom nataknil čevlje z visoko peto
in se smejal. Kako nerodno stopaš
po granitnih kockah.

The great masturbator.

Na dvoje presekaš popoldan.
Spomnil sem se te in zlezel na streho.
Po dolgem času. Sem se zagledal
v gladko oktobrsko polje. Obsijano
z zaspanim soncem. Bilo mi je všeč.
Če bi ga lahko postavil pokonci,
bi ga objel in ljubkoval.
Tako pa sem ga prepustil nekemu
fazanu (velika ptica s pisanim perjem
in dolgim repom). Veter je obrnil
papir moje beležke, kamor sem
pravkar zapisal novo izmed
ponesrečenih. Ljubezenskih pesmi.

Poetično mučeništvo.

Zgodnjejesenska noč. Zebe me.
Lačen sem. Po strešnem oknu
je začel škropiti dež. Odmevi. Jasni.
Kot zven Gilmourjeve kitare.
Vse to me vznemirja. Ker me je
prebudilo tvoje prekleto sporočilo.
Ob dveh ponoči. Ravno bom zaspal,
ko bo priletelo novo. Jutri te bom
nadrl. Psoval. Najbrž ti bom serviral
kakšno hrapavo grčasto pesem.
Samo zato, da bi prikril najino nežnost.
Pudram modrice na svoji zavesti.
Samo zato, da mi ne bo potrebno reči:
Všeč mi je. Ko mi zdrsneš iz misli
in mi v naslednjem trenutku

padeš na glavo.

Sčasoma se privadiš tudi
malenkostne razveseljivosti.
Samo smehljaj;

mikrosreča.

Ponoči potujejo zvoki še dlje. Od
nekod prihaja. Poletna noč. Preslišiš.
In zapadeš v histerijo razmišljanja.
Kaj meniš? Obstaja razlika med
nezavednim in vesoljem? Je žalost
lahko hkrati veselje? Tega ne bomo
nikoli dognali. Skozi Perzeide se
utrinjaš v prenatrpane čustvene sfere.
Spregledaš. Zatavaš v svoje galaksije.
Z morske gladine ti bom nastrgal
sončevih lusk, se ti neslišno prikradel
za hrbet in ti jih stresel za ovratnik.
Zavreščiš (najverjetneje sem prasec).
Nato ti po laseh natrosim čokoladnih
mrvic. Kaj pa vem. Zakaj? Najbrž
dekorativno. Naj se stopijo. Stopijo.
V glavo. Vtrepetaš. Ko spoznam, da
mi poljuba nikoli ne bo uspelo strpati
v darilno vrečko. Navdih izpuhti v
zatišje ranega jutra.

Velik predvesoljski nič.

Pesmi. Poezija. Čudne funkcije
in preslikave. Nekateri ne vedo
(virtuozi življenjskega teoretiziranja),
da si premaknjen ravno toliko kot
oni. S koščenimi prsti prebiraš črko
za črko.
“Ka sè ti je palik zaj v glavou tou
smêlo? Dêjte libléno. Vej si ti ena
velka nevola.” Nemara bi lahko
postal celo nemarnež. Pijanist.
Kako brez melodičnosti dokazati
muzikaličnost? Mar je premalo
pričujoča ljubeznivost? Razrahljal
bi te in si te sipal med prsti.
Nekateri ne vedo, da še zmeraj delaš z
občutkom, četudi brez subtilnih besed.
“Sé pokaži té papére, ka jih ta pod
vankiš skrivleš. Nekši napoufraten
si mi ti.”
Še ena nočna kontemplacija. Pesmi.
Poezija.

Čudna so pota poetova.