Pištin Frida

Tresel sem se za ščepec zvitega
tobaka, ki povzroča celo vrsto
tveganj. Tresel sem se za knjige,
ki jih še zdaj nisem vrnil. Stresel
sem se, ker mi je star pralni stroj
glasno rignil v obraz, ko sem vanj
stlačil umazane kavbojke. Prekajene.
Polite z alkoholom. Treseš se.
Vročičen od tistega padca v lužo.
Vročičen od spanja na mizi.
Šklepetaš nerazumljivo pesem, ki
se bo zaprašila v arhivih poetičnih
degustatorjev, ki so od enormnega
števila zvodenelih verzov

že zdavnaj izgubili okus.

Spet noč, ko bo dovolj ura
dvajset. Škoda bi bilo prespati
vse to. Škoda bi bilo sanjati.
Sanje o goloti, ki spravlja v
zadrego. To ni nič! Raje
premlevam tvoje obupne besede.
Se spominjam tiste odvratne
mešanice vroče čokolade in
sladkorja, kamor si zlezla.
»Kak dugo boš še tou žnjavo?«
Dokler mi ne bo uspelo mirno
strmeti pod strop, kamor mi je
ušel helijev balon. Zato včasih
zrem v tla. In že od malega na
krožniku zmeraj pustim

en grižljaj.

Prišel bo čas, ko si boš priznal,
da si bil samo navaden anoreksičen
pingvin, ki je stopil na pručko
(majhna nizka klop) in tulil v luno.
Ne bom!!!
Čisto mirno sem se odločil, da
s svojimi zobmi ne bom strgal asfalta
pred tabo in ga potem ponovno
tlakoval s prežvečenim pesniškim
papirjem. Nočem. Da moje pesmi
cingljajo kot servis steklenih kozarcev
med vožnjo po razsušenem makedamu.
Zato bom tokrat prespal na trdem
in hladnem parketu. Kot že tolikokrat.

Nato jih bom imenoval prasce.

Analfabet si. Pa vseeno mahaš
s papirjem, na katerem imaš
seznam (skupek imen oseb,
stvari, napisanih navadno drugo
pod drugo) in blodiš naokrog
s svojimi razpadajočimi športnimi
copati. In jih črtaš. Po diagonali.
Čeprav so te opozorili, da tega
ne počni z Gaussovo eliminacijo.
Slej ko prej boš ničla. Načrt, ki
bo propadel ob prvi priliki. In
dekletom to nikakor ni všeč. S pasjo
ovratnico v roki. S sezamom v
svetlih očeh. Izpadeš. Čudno.
Analfabet si. Pa kljub temu veš,
da bo poezija. Zmeraj.

Parcialna rešitev enačbe.