Beseda obraza
Miza. Zabasana s kramo.
Zaprašene stvari, ki so ostale
od zadnjič. Mehki poljubi.
Topli pogledi. Nežni objemi.
Prijazni smehljaji. Drhteči dotiki.
Šopek dišečih besed. Pfuj!
Sunkovito jih zrineš do roba.
Da. Popadajo na tla.
Vzameš besedo obraza. Tistega,
ki ga v vzbujenem stanju izsevaš
skozi poezijo. Tistega, s katerim
izkoreninjaš nepredstavljivost.
Bi bilo kaj drugače, če bi z njim
lahko zamenjal tvoje ime?
Po tem te ločim še od drugih.
Kajti čas je zmaličil podobe.
Do nerazpoznavnosti.
.
Junij 30th, 2009 at 6:45 popoldne
Tale mi je všeč. Ne vem, kaj si mislm o tej pesmi, ampak definitivno v meni nekaj premakne. To pa je tudi bistvo poezije, a ne?
Julij 5th, 2009 at 10:50 dopoldne
Hej! Veseli me in res je tako. Ponavadi pesem v bralcu nekaj premakne in ne ve čisto, kako in zakaj. Včasih šele po naslednjih nekaj branjih ugotovimo, kaj si o pesmi mislimo in zakaj nam je bila že takoj všeč. Ali pa niti to ne. Mislim, da se nam vsem to dogaja. Pač, učinek poezije
Lepo počitnikuj, Meta.