Kronična nepripravljenost

Ležim na nagi postelji. Brez
rjuh in posteljnine. Naraji dešč
šumače po glažojni. Süjo lišče
kêli se na njou. Tokrat pač nihče
ne opazuje skozi strešno okno.
Nežna tesnobnost se odbija od
hladnih sten in premraženosti
tvojega poguma. Guma. Uma.
Kronična nepripravljenost. Vedno
znova opazuješ presenečenost
nad presenečenjem. Dolgo se odločaš
med čisto kratkim, komaj slišnim. A.
In med neskončno dolgim, histerično
vpijočim. Aaaaa!. Medtem molčiš.
Včasih hitro. Drugič počasi. Čas
pa vleče črto. Razsvetlil si bom um.
Z namizno svetilko ali čim podobnim.

Tako. Za boljši občutek.

En komentar na : “Kronična nepripravljenost”

  1. hope pravi:

    Postelja ima rjavo podnožje,
    zlato posteljnino v rumenih listih,
    zeleno streho in senco za hlad.
    Moj pogum še ni zrasel,
    da bi se pokrivala,
    kot bi se bala samo sebe.
    In luč prižgem, da postane še bolj svetlo zeleno.
    Jaz tako.
    In občutek je svoboden.

    hope

Komentiraj