Pištin Frida

Pesmi. Poezija. Čudne funkcije
in preslikave. Nekateri ne vedo
(virtuozi življenjskega teoretiziranja),
da si premaknjen ravno toliko kot
oni. S koščenimi prsti prebiraš črko
za črko.
“Ka sè ti je palik zaj v glavou tou
smêlo? Dêjte libléno. Vej si ti ena
velka nevola.” Nemara bi lahko
postal celo nemarnež. Pijanist.
Kako brez melodičnosti dokazati
muzikaličnost? Mar je premalo
pričujoča ljubeznivost? Razrahljal
bi te in si te sipal med prsti.
Nekateri ne vedo, da še zmeraj delaš z
občutkom, četudi brez subtilnih besed.
“Sé pokaži té papére, ka jih ta pod
vankiš skrivleš. Nekši napoufraten
si mi ti.”
Še ena nočna kontemplacija. Pesmi.
Poezija.

Čudna so pota poetova.

Vrtoglavica. Obhodni čas
nepričakovanosti se je zmanjšal
na minimum. Zatežena cikličnost
grozi s predčasnim prihodom. Odboj
pripetljajev. Magnetizem dogodkov.
Vsa čast nekomu, ki mu je uspelo
izpeljati tudi to. Kakor, da bi kdo
vohljal po tvojih sanjah.
Stopiš skozi ogromna drsna vrata.
Ven! Na teraso! Obrnjen naravnost.
Predse. Kot ponavadi. Gledaš
razpšeničeno ravnico. Strmiš.
Izbuljenih oči. Strmiš, da bi videl
strmino. Vse se začne kotaliti mimo.
Zdaj lahko gre samo še navzgor ali
navzdol.
“Božníja, tou sè vragi v rit svejti.”
Obrat. Likvefakcija tal. Pod nogami.
Ideološko pogojena nerazvozljiva
zadistanciranost.

Progresija mističnosti.

Prikupnosti nisem nikoli precenil.
Tako ali tako ni naprodaj. Pri takih
zadevščinah ni pametovanja.
“Bar pogledni, ta de za güjžino.”
“Ta blanja? Pa tou še mlešé.”
Prepusti poznavalcem. Rad bi zašel.
Rad bi. V tvoje prestavno razmerje.
Butec. Butec. Butec! Če si se naučil
slepomišiti, bi se prav gotovo lahko
uspel tudi leporečiti. Bolje izpade.
Izmeček. Čemu se sploh trudiš?
Nikoli več se ne boš zaljubil. Ker
sem se že. Vate. Včasih bi rad imel
polna ušesa vate. Toda sebe še
zmeraj slišiš.
“Ka si mislo, ka boš boga za kêco
zgrabo? Nema un badžusi.”
Prekvalifikacija ne pride v poštev.
Nihče te ne more odpoklicati.
Predolgo traja. Prerasel sem
utrujajočo zaljubljenost. Prebredel
poželjivo zamaknjenost. Premostil
obsedenost. Dodobra sem uhodil pot
v tvojo smer. Sedaj sem sposoben
imeti rad.

Veš.

Migljajoča zrnavost premrlega
vida. Pred levim očesom ti zvenijo
nervozno rotirajoče modrosti glasov
iz ozadja. Kje je stikalo tega debilnega
stroja? Kaj terapija.
Čimprej domov. Čimprej!
(zapis delno modificiranega spomina)
Še. Priznaj. Še te daje strah pred
svojimi žerjavičastimi očmi.
Dandanašnji bi bilo vse lažje.
S tvojimi plakati bi prelepil zrklo
zdravega očesa. In ga čuval. Terapija.
Ne bom te izpustil. Preveč mi
pomeniš. Ne moreš kar steči. Drugam.
Rajši vidim. Da! Si na svojem mestu.
(očka)
Skrit pod odejo. Čakaj.

Nov snop svetlobe.

Nekdo je plastificiral svoj jezik.
Na ustnicah baker in smrtna tišina.
Nebo in rešetke. Zvezde kot črke
na notnem črtovju. Nobene čutnosti.
Razen šestega čuta.
Čim večkrat jim odpiraš in zapiraš
usta, tem lažje te prežvečijo. Prebavili
te tako ali tako nikoli ne bodo.
Bruhneš. Ogenj. Ni smešno. Ko se vidiš
v tej čudni podobi. Nakracanega na papir?
Vzpostavljaš psihotični kaoticizem.
Ne bom več govoril o tem.
Spet vidiš. Na trhlih nogah je vse skupaj.
Ne. To ni prav. Tale vtis, da ti je odveč.
Vtisnil si bom v spomin.
Kletev bo sončnemu dnevu priprla oči,
v resnici pa bo samo oblak. Ostajaš
v senci nastopačev. Bomo videli.
Samo še kratko pojasnilo. Ves pomen
sem spet zabrisal.

V zid.