Pištin Frida

Dovolj je že, da se umakneš.
Da razplastiš se. Svojo miroljubnost.
Svojo nežnost. Svojo krhkost.
In postaneš grobijan. Verbalni
grobijan.
Zadržki. Predsodki. Opazke in
nasveti. Tistih, ki razmišljajo
linearno. Ki se sramujejo samih
sebe. Zaradi drugih. In obratno.
Vse to še rajši zamesim v testo.
Nikoli jim ne bo prav.
Je pač tako, da tudi liriki lomastijo.
Mikastijo. In pljuvajo v obraz.
Oni najbolj.
Nato zapreš beležko in jo spraviš.

V suknjič.

Stradaš jih. Lačni so. Pesmi, ki sedejo.
V ritmu majskih koračnic. Stopaš
po nikdar začrtani poti. Z največjim
veseljem. Izraziš nestrinjanje.
Odlično. Hliniš. Šušlja se…
“Kaj, ko bi kdo priskočil na pomoč?”
Sem. In bil sem. Boj s podobami
iz zraka.
“Ljubi. Človek. Ne klobasaj!”
Kar naprej. Zganjaš paniko. In kdo?
Le kdo ti bo povrnil, kar so ti
strahovi odtujili?
Ne razumejo. Torej si na pravi poti.
Olesenel bom v pesem.

V hrapavo grčasto pesem.