Pištin Frida

Prihajajoči dnevi brstijo v izbruh
spomladanske nežnosti. Od daleč.
Uživaj pomlad. Rad bi. Razpiral
oči nezavednim, da prave ljubezni
završijo šele, takrat ko vse ostalo
potihne.
Suhljato, črno prepasano zapestje.
Vsaj nekaj. Kako lepo. Te drži
za roko, ki je prežeta z vonjem po
aprilski noči. Le še klokotanje tebe.
Slišim. Šepetanje, ki se zažira
pod kožo. Po žlebičkih moje zavesti.
Tudi šepet je lahko bolečina.
Hladna prha. Vsak dan spiram
s telesa naklonjenost do tebe.
Cvetoča vejica japonske češnje.
Dišiš naprej. Blago rdeče sonce.
Zahajaš. V protislovja. Vse skupaj je
samo še plahutanje in hlastanje.
Pa vendar je nepogrešljivo.

 Čista spiritualnost.

Zajtrk. Čas, da te še malo prežvečim.
Ker me le nate spominjajo tisti
koruzni kosmiči.
Nikjer te ni videti. Jadraš. Jaz pa
čakam. Da bi pristala. Pristala na
moje povabilo.
“Res rabiš najlepši grafit?”
“Vej smo ti pa pravli, pa si nej poslüjšo.”
Kako blagodejno. Vse je v barvah.
Tudi ti. Ko stopaš mimo mojega okna
(stanujem v sedmem nadstropju).
In ko se ti končno posveti, lahko
s pestjo zdrobiš žarnico. Nič več.
Samo nasmehnil se ti bom.
Morska deklica ali zgolj človeška
ribica?

Čustvena geometrija besed.

Veliko jih je, ki se ljubijo iz strahu.
Še več je takih, ki se ljubijo v strahu.
In še nekaj drugih.
Veter, veter, veter! Dan na dan.
In ko že izgubljaš potrpljenje s to
pohabljeno naravo. Se domisliš.
Od tega se ne da živeti. To so trapaste
reči. Nekatere stvari moram tudi jaz
zamolčati. Prav. Nenavadno.
Toda preprosto. Kakor ukrasti
predpražnik izpred sosedovih vrat.
Pregrizneš zrno kave. Pogoltneš
prežvečene misli. Kot blag okus tekočih
mil. In ko greš spat pod travni tepih.
Z obrazom proti soncu. S hrbtom
proti ognju.

Potem pozabiš na pozdrav.

Če bi v prekrižane prste lahko zajel
lahkotnost. Pomladi. Že tretje po
vrsti. Bi ji povedal, da mi še ni
dovolj njene težavnosti.
“Razbijaj, če hočeš. S krampom.
Razbijaj! Zbite konglomeratne verze.”
“Neumnež, neumnica, neumnost!”
Sežem v žep. Short text message.
Odpišem in si mislim. Kakšna krasna
prispodoba. Visiva v zraku.
Potešitev, ki splava pod površje
navideznega. Nagačena zaslepljenost.
Brezčasje. Vrlina sanjačev.
Nato odprem oči in posedem
plišastega medvedka nazaj.

Na polico.