Pištin Frida

Znočilo se je…
Poskusil bom karseda nežno,
z glasom drhtečim, a še prej si
bom z ustnic pometel ves prah
(v bistvu bom samo pisal).
Všeč ti je črna, posebej na njenem
bleščečem telesu. In modro lakirani
nohti, s katerimi strga s papirja tole
brezpredmetno refleksijo.
…med nama pa se je delal dan…
Nezabrisljivi kontrasti v podobah.
Iz krajev, kjer jo srečuješ pod mehko
odejo imaginarnosti. Le tako se lahko
ustvari dan brez noči. Nikoli nisem
pomislil. Nezmotljive so sanje.
Potem sem tiho. A čisto zmeraj še za
njo iz mene nekaj vpije. Ena sama
neoprijemljivost, pločevinast žvenket
upanj na stopniščih platonične ljubezni.
…drugi pa so mirno spali naprej…
In le ti mi lahko potrdiš, da tole ni samo

navadna poezija prikritega moledovanja.

V vratih je tiho škrtnil ključ.
“Kaj bo dobrega? Vstopi, ne sezuvaj se!
Kakšen pa si? Poglej se, ukrivljeni žeblji
bingljajo ti s kodrastih las. Obešenci.”
Smeši svojega bližnjega kakor samega
sebe. Psihoza je veter, toda kaj za vraga
počnejo vsi jamborji, tisti tam zgoraj,
visoko pod streho vesolja? Zakaj ne moreva
govoriti? Zakaj se ne moreva slišati?
Te sploh zanima? Pišeš…
Poljub, objem, nasmeh, vse s pisavo Times
New Roman. Tako je bolje. Stvarnost vodi
v razvrat (tudi mentalnega). Uničili so te.
Z dobrimi željami. Sentimentalec.
“Kdo?! Kaj se sploh gre!!! Kdo je to pisal?!
Višek fragmentarnosti!!!”
Kako lahko tako hitro menjaš obraze?
Zato, ker si raje človek desetih obrazov
kakor brezobraznež.
Vzdih je papirju podaril nove glasove.

 V želodcu ti kruli propadla samopodoba.

Včasih me je strah ziniti neumnost,
napisati nikoli. In nato mi pod nogami
spet gorijo kot smodnik zlagani, a resnični
incidenti. Ampak včasih, včasih goljufaš
tudi samega sebe, s svojo postano, vročo
in vlažno sapo zaman dihaš v pisane
tapete s podobami risanih junakov, ki
krasijo notranje stene tvojih možganov.
(strah me je tega)
Ti! Hej, ti! Bleščeča podoba, ki stopaš
iz omare. Stopaš, toda ne stopiš.
Tvoja čustva, skrivnosti in zblaznele
misli niso nikoli na prepihu. Samo lepota.
Tvoja bleščeča lepota. Zato ti ne moreš
razumeti tega, zato ti je čisto vseeno.
Navsezadnje, zato imaš tukaj svoje mesto.
(in tega)
To nima več nikakršnega smisla. Votle
besede me žgejo po grlu, toda srečni so
tisti, ki vrtijo globus mojih misli.

Pusti jih delati (metafizične tapetarje).

Pogled skozi strešno okno (od zunaj):
ležišče (kako ima lahko nekdo posteljo
pod strešnim oknom?), odeja, blazina
in truplo. Skoraj truplo. Počasno dihanje
skozi nos, tuintam kakšna brca ali
kretnja z roko.
“Barabe, zakaj ne pustite človeku spati?”
Spanje nam je vsem v pogubo, čeprav
pravijo, da je esencialno.
Pogled skozi… (hmm, težka bo):
Koprenasta zamegljenost, bolje rečeno,
popačena nerazločnost. Bo že držalo,
da so lasje. Svetli so in dolgi.
Steklena bučka z ribico, na las podobna
Nemu, bakreno-vijoličasta večerna
obleka in na hrbtu triindvajsetica.

Brez dvoma, to je ona.

S poljubi zavajaš praznino. Z dotiki
podžigaš pohoto. S prividi ohranjaš
nesmisle. Z besedo ustvarjaš umetnost
nedosegljivega. S tistim, kar nisi,
vzbujaš pozornost.
“Hej, vidva, nemoralni grabežljivec in
nenadkriljivi sanjač! Kaj bosta storila?”
“Saj res, kaj pa bova?”
Takrat, ko ne upaš dvigniti svojih oči,
ker veš, da te gledam, takrat sem
prepričan, da si najlepša stvar na svetu.
Zlate niti tvojih las se pletejo v moji glavi.
Kam si zašel? Povej! Kam tokrat?
Z očmi na oprsje, s prsti na stegno,
z mislimi daleč vstran.
Nenadkriljive misli ne spadajo v
podkrilni svet.
“Šla bova vsak po svojem robu
prepada (najverjetneje zaprepadena).”

Ah, ti pes, ti prerijski pes.

Vetrobransko steklo, armaturna plošča,
volan, sklopka, menjalnik… Vse na
svojem mestu. Že skoraj nenavadna
navadnost. Bunda in kapa in šal in…
“Kolega, smem vprašati, kaj pravzaprav
počnete?”
“Iščem sistemske rešitve.”
“Hehe, veliko se še morate naučiti.”
Bunda in kapa in šal in mini krilo.
Mini krilo…?
Mini krilo in žareča dlan na stegnu.
“No, kolega, odgovor prosim.”
“Emm, situacijska komika?”
“Aha, lepo, lepo ste se izvlekli, kolega.

Tako je, situacijska komika.”

Se še spomniš hlepenja po termičnem
dviganju zraka? Se spomniš srebrnih
folijastih kupol? Peresno lahkih
modelov? Seveda se spomnim. Čas
prvih raketnih pogonov, čas prvih
mesečniških romanc. Ljubiš zeleno.
Ljubiš? Čas, ko sem se prvič odlepil
od tal in stopal (ponavadi smo tekli)
po zraku.
Se še spomniš tistih razcefranih stolov
in klopi? Pomečkanih zvezkov in
razpadajočih knjig? Se še spomniš?
Seveda se spomnim. Povečini deklet
in njihovih imen (tistih s črko T).
Čas prvih navdihov in bohemskih
rapsodij. Čas zgrešenih odločitev.
To niti ni tako važno. Včasih sem
naredil čisto vse narobe. Zdaj vem,
da takrat ne bi mogel ravnati bolj prav.
(me je kdo vprašal po zvezkih?)
Se še spomniš…? Ne, ničesar več.
Vse ostalo je preblizu. Še zmeraj T.

Inventura spomina pač (2.2.2008).